Dr. Tone Ferenc

Rojen je bil 6. decembra 1927 v Veržeju. Po maturi na murskosoboški gimnaziji leta 1951 se je odločil za študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1956 diplomiral. Doktorsko disertacijo Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945 je obranil leta 1965 na Filozofsko-jezikoslovni fakulteti v Beogradu, kjer so jo ocenili za eno najboljših, kar jih je bilo obranjenih na tej fakulteti. Na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani (današnji INZ) se je zaposlil leta 1959 in tam delal ves čas, razen v obdobjih 1956-1959 in 1965-1968, ko je je bil zaposlen v Muzeju narodne osvoboditve LRS (današnji Muzej novejše zgodovine Slovenije). V letih 1971-1975 je bil ravnatelj Inštituta, med 1974 in 1976 pa tudi predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo. Leta 1976 je dosegel naziv znanstveni svetnik in tudi arhivski svetnik. V 70-ih letih se je kot mentor mladim raziskovalcem vključil v pedagoško delo, med leti 1981 in 1996 pa je kot redni profesor predaval zgodovino druge svetovne vojne in NOB v Jugoslaviji na Filozofski fakulteti. Po upokojitvi leta 1997 je ostal zunanji sodelavec Inštituta. 17. decembra 2002 je postal častni član Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Umrl je 26. oktobra 2003.

Večina njegovega raziskovalnega dela obravnava zgodovino slovenskega etničnega ozemlja v času 1941-1945. Ukvarjal se je z zgodovino okupacije in NOB-ja na Slovenskem, zlasti s problematiko okupacijskih sistemov od okupacije, aneksionizma, raznarodovanja in nasilja do odporništva. Njegova bibliografija šteje okoli 800 enot: sam ali v soavtorstvu je objavil 37 monografij in znanstvenih objav virov. Med njegova najpomembnejša dela lahko uvrščamo knjige Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943 (1967), Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji 1941-1945 (1968), Fašisti brez krinke (1987), Ljudska oblast na Slovenskem: 1941-1945 (3 knjige; 1985-1991), Okupacijski sistemi na Slovenskem: 1941-1945 (1997), Dies irae: četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943 (2002). Napisal je več kot 700 razprav in člankov v domačih in tujih publikacijah. Bil je avtor številnih gesel v Enciklopediji Slovenije. Kot predsednik ali član je sodeloval v delu številnih uredništev in izdajateljskih svetov strokovnih revij (Zgodovinski časopis, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Arhivi, Borec; Kronika), leksikografskih del (Enciklopedija druge svetovne vojne, Slovenski biografski leksikon) in zbornikov virov (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov – del VI, Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji). Njegov sin Mitja Ferenc je po očetovi smrti v zbirki Historia izdal njegova izbrana dela v 5 zvezkih.

Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim leta 1998 Srebrni znak svobode Republike Slovenije.

Oddelek za zgodovino 1920-2010: ob devetdesetletnici, ur. Janez Mlinar in Mitja Ferenc. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, 22-23.

Boris Mlakar, »Prof. dr. Tone Ferenc – sedemdesetletnik«, Zgodovinski časopis, 51 (1997), št. 3, 297-300.