Janez Stergar

Rojen je 11.7.1948 v Ljubljani, kjer je 1973 na Filozofski fakulteti diplomiral iz zgodovine in geografije; absolviral je tudi študij sociologije. 1972-2013 je bil zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja – INV v Ljubljani (od 1994 strokovni svetnik). Proučuje predvsem novejšo zgodovino koroških Slovencev (procesi raznarodovanja, sodelovanje z matičnim narodom, organizacije in biografije – mdr. Angela Piskernik, Joško Tischler, Valentin Inzko), slovensko-avstrijske odnose, mladinsko gibanje (Oris zgodovine Počitniške zveze Slovenije, 1978) in zgodovino proučevanj manjšin v Sloveniji (Sedem desetletij ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja, 1995; Seven decades of the Institute for Ethnic Studies = Les sept décennies …, 1995). Je avtor kulturno-zgodovinskega vodnika Štiri poti med koroške Slovence (1994) ter sourednik in soavtor zbornikov Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes (1984 in 1985) ter Kärnten und Slowenien – »Dickicht und Pfade« (2005).

Bil je soavtor ter urednik za zamejstvo pri Enciklopediji Slovenije (16 zvezkov, 1987-2002) in urednik za zgodovino Velikega splošnega leksikona (8 zvezkov, 1997-98). Več deset člankov je napisal še za druge slovenske in avstrijske enciklopedične publikacije. Različne zadolžitve je imel v uredništvu inštitutske revije Razprave in gradivo – Treatises and Documents in bil urednik knjižne zbirke INV Etničnost – Ethnicity. Je urednik revije Koroški vestnik.

Od 1978 je član upravnega odbora Slovenske matice (SM), od 1986 predsednik gospodarskega odseka in od 2011 tudi podpredsednik SM. Je dolgoletni odbornik, 1995-2003 podpredsednik in od 2003 predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. 1990-2010 je vodil sindikalno organizacijo v slovenski znanosti in v delu kulture (v okviru SVIZ). V času državnega osamosvajanja Republike Slovenije je bil od maja do oktobra 1991 predsednik Odbora za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov.

Utemeljitev za častno članstvo ZZDS – Zveze zgodovinskih društev Slovenije 2008 zanj mdr. pravi, da odlaga »po skoraj petintridesetih letih nepretrganega dela finančno odgovornost in skrb za izhajanje Zgodovinskega časopisa – ZČ. Med slovenskimi zgodovinarji in zgodovinarkami danes ni člana Zveze zgodovinskih društev Slovenije, ki bi žrtvoval tako veliko časa in tako veliko energije za našo stanovsko organizacijo.« Leta 1974 je bil v takratnem Zgodovinskem društvu za Slovenijo »na zborovanju v Piranu izvoljen za blagajnika društva. To delo, kar je tedaj pomenilo voditi celotno računovodstvo, je opravljal do 1980. Istega leta 1974 je Državna založba Slovenije prenehala biti založnik in s prvim zvezkom v letu 1975 je Janez Stergar organiziral izhajanje Zgodovinskega časopisa v društveni samozaložbi. /…/ Na takšen način je bilo zagotovljeno preživetje revije,« v kateri je bil do 1983 tehnični urednik, 1984-2008 namestnik glavnega oziroma odgovornega urednika, od tedaj pa je član uredništva.

Postopoma je – ob sodelovanju kolegice in žene Vanje-Nataše ter glavnega urednika Vasilija Melika – poskrbel za pogostejše izhajanja in večjo naklado ZČ, kakor tudi za ponatise 35 starejših zvezkov. Bil je glavni pobudnik knjižne Zbirke Zgodovinskega časopisa, za katero je oskrbel prvih 30 publikacij, tudi Bratoževo Rimsko zgodovino, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu ocenjena za enega od desetih založniških dosežkov leta 2007. Stergar je z arhitektko Neto Zwitter poskrbel še za posodobitev likovne opreme , za logotip, značke in izkaznice Zgodovinskega društva ter sam pripravil strokovne podlage za razširitev društva v zvezo – ZZDS. Od leta 2008 je častni član Zveze zgodovinskih društev Slovenije.