Prof. dr. Franc Rozman, rojen 30. maja 1941 na Bledu, je leta 1965 diplomiral in dvanajst let kasneje doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani s temo Socialistično gibanje na Slovenskem, za katero je prejel več nagrad. Med leti 1965-1994 je bil zaposlen na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja/Inštitutu za novejšo zgodovino. Na univerzi v Mariboru je predaval zgodovino Slovencev in južnoslovanskih narodov, tam je bil od leta 1986 tudi redni profesor. Do leta 2004 je honorarno predaval predmet Zgodovina Jugovzhodne Evrope 1750-1918 tudi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (do leta 2004).

Kot raziskovalec na se je posvetil zgodovini delavskega gibanja na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, širše pa tudi zgodovini Slovencev v 19. stoletju. Bibliografija dr. Franca Rozmana obsega več kot 400 enot, med njimi je več znanstvenih monografij, tudi takšnih, ki so uveljavljale nove zgodovinske tematike in pristope, četudi je bil do določenih usmeritev v zgodovinopisju (npr. naracije) precej zadržan. V zadnjem času veliko pozornosti namenja pozabljenim vojakom z visokimi čini v Avstrijski (Avstro-Ogrski) vojski. Njegovo strokovno pot so zaznamovala tudi študijska izpopolnjevanja na mednarodno priznanih ustanovah v Nemčiji in Avstriji ter stalna udeležba letnih srečanj združenja evropskih zgodovinarjev zgodovine delavskega gibanja v Linzu, ki je pridružena članica Unesca. Od leta 1986 je vodil slovenske delegacije na trilateralnem srečanju v Modincih (Kulturhistorisches Symposium Mögersdorf). Kot eden najbolj prepoznavnih slovenskih zgodovinarjev v Avstrijskem prostoru je bil član slovensko-avstrijske zgodovinske komisije, ki je analizirala slovensko-avstrijske odnose v 20. stoletju.

Veliko let je bil urednik revije Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (danes Prispevki za novejšo zgodovino), ki je pod njegovim urednikovanjem spremenila naslov, da je bolj ustrezal vsebini revije. Bil je tudi v uredništvu Jugoslovanskega istorijskega časopisa in Zgodovinskega časopisa, leta 1994 pa je postal tudi predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije. V letih 2003-2005 je bil član Sveta za visoko šolstvo RS, v letih 2005-2008 pa član Sveta za znanost. Je tudi prejemnik Kajuhove nagrade (1978) in nagrade Sklada Borisa Kidriča (1980).

Rodila se je 12. oktobra 1930 na Reki pri Cerknem, umrla pa 28. decembra 2021 v Cerknem. V otroških in najstniških letih je doživljala fašizem, vojno, okupacijo in domače partizansko Cerkno z vsemi njegovimi protislovji. Nižjo gimnazijo v Cerknem je obiskovala le leta 1945/46, nato je šolanje nadaljevala na gimnaziji v Postojni. Po končani gradbeni tehniški šoli je leta 1952 opravila gimnazijsko maturo in se vpisala na študij zgodovine. Leta 1957 se je zaposlila v arhivu CK ZKS z nalogo, da raziskuje zgodovino mladinskega gibanja v Sloveniji med narodno-osvobodilnim bojem. Leta 1958 je diplomirala iz Svobodnega tržaškega ozemlja, naslednje leto pa začela z delom na novoustanovljenem Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, najprej kot asistentka, do leta 1971 je bila strokovna sodelavka, nato je bila med leti 1971-1976 znanstvena sodelavka. Vmes je leta 1970 doktorirala s temo Politične stranke in Slovenci v Julijski krajini v dobi italijanske okupacije. Leta 1981 je na inštitutu postala znanstvena svetnica in bila v letih 1979-83 njegova direktorica. Upokojila se je leta 1993. V letih 1993-2000 je bila sopredsednica slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki sta jo imenovali slovenska in italijanska vlada.

Njeno raziskovalno področje je osredotočeno na zgodovino slovenske in hrvaške narodne manjšine v Italiji med dvema svetovnima vojnama. Kot prva iz Slovenije je dopolnila podobo zgodovine primorskih Slovencev tudi z gradivom iz italijanskih arhivov. Njena bibliografija znanstvenih in strokovnih del obsega nad 400 naslovov, od tega je 38 del objavljenih v italijanskem jeziku. Poleg znanstvenih in strokovnih člankih ter drugih vrst objav je napisala tudi več monografij, med katerimi najbolj izstopajo Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921 (1972), za katero je prejela nagrado sklada Borisa Kidriča, Narodno-obrambno gibanje primorskih Slovencev 1921-1928 (1977), Prvi antifašizem v Evropi, Primorska 1925-1935 (1990), ki je bila nagrajena s Kidričevo nagrado za vrhunsko delo, ter Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000 (2000).

Sodelovala je na mnogih znanstvenih srečanjih in v uredništvih obsežnejših projektov (npr. Enciklopedija Slovenije). Prejela je več odlikovanj, med drugim Red dela z zlatim vencem (1997) in Častni znak svobode Republike Slovenije (2000), ter priznanje Ambasador Republike Slovenije v znanosti (1998).

Nevenka Troha, »Milici Kacin Wohinz ob njeni sedemdesetletnici«, Zgodovinski časopis, 54 (2000), št. 2, 277-284.

Branko Marušič, »Jubilantka Milica Kacin Wohinz«, Zbornik Milice Kacin Wohinz, Prispevki za novejšo zgodovino, 2000, št. 1, 11-36.

Rodil se je 17. januarja 1921 v Ljubljani kot drugi sin znanega geografa Antona Melika. Leta 1939 je maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Med vojno je bil interniran v Gonarsu in na prisilnem delu v Postojni. Kljub vojni vihri je leta 1943 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz zgodovine in primerjalne književnosti. Leta 1945 je štiri mesece delal kot prevajalec v ljubljanski podružnici TANJUG-a, oktobra 1945 pa se je zaposlil v Mestnem arhivu in Slovanski knjižnici kot pomočnik arhivarja in bibliotekar. Ob delu se je usmeril v znanstveno-raziskovalno delo, kar ga je leta 1947 pripeljalo na Filozofsko fakulteto. V letih 1947-1952 je bil zaposlen kot asistent na Oddelku za zgodovino, hkrati pa je predaval slovensko zgodovino na Višji pedagoški šoli. Med letoma 1952 in 1959 je predaval gospodarsko zgodovino na Ekonomski fakulteti. Leta 1959 se je vrnil na Filozofsko fakulteto in doktoriral iz zgodovine ter začel s pedagoškim delom. Predaval je zgodovino jugoslovanskih narodov in slovensko zgodovino od srede 18. stoletja do prve svetovne vojne. Leta 1960 je bil izvoljen za docenta, 1969 za izrednega in leta 1974 za rednega profesorja, ob upokojitvi leta 1991 pa je postal zaslužni profesor. V letih 1974-1977 je bil dekan Filozofske fakultete. Umrl je 28. januarja 2009.

Bil je specialist za slovensko zgodovino »dolgega« 19. stoletja, sploh za čas med marčno revolucijo (1848) in razpadom monarhije (1918). Njegova strokovna bibliografija obsega skoraj 400 enot. Že leta 1965 je pod naslovom Volitve na Slovenskem 1861-1918 objavil svojo predelano doktorsko disertacijo, leto kasneje je v soavtorstvom z Ferdom Gestrinom izdal sintetično Slovensko zgodovino: od konca 18. stoletja do leta 1918, ki je še danes relevanten pregled slovenske zgodovine v 19. stoletju. Vrsta njegovih razprav v domačih in tujih revijah ter zbornikih je bila zbrana v obsežni knjigi Slovenci 1848-1918 (2003). Opravil je pomembno uredniško delo pri izdajah Slovenske matice, kjer je med drugim uredil spomine Ivana Hribarja, Frana Šukljeta in Josipa Vošnjaka ter izbrane članke svojega univerzitetnega učitelja Frana Zwittra. Izjemne zasluge za razvoj slovenskega zgodovinopisja si je pridobil kot dolgoletni glavni in odgovorni urednik Zgodovinskega časopisa, ki ga je urejal med leti 1972-2000. V tem času je uredil 27 letnikov (91 zvezkov) Zgodovinskega časopisa ter 21 knjig, ki so izšle vZbirki Zgodovinskega časopisa.

Za obsežen in raznovrsten znanstveni opus mu je leta 1991 avstrijska raziskovalna skupnost podelila prestižno Gindelyjevo nagrado, leta kasneje je dobil še avstrijski častni križec za znanost in umetnost. Leta 1993 je postal izredni, leta 1997 pa redni član SAZU. Ob osemdesetletnici (2001) je bil imenovan za častnega člana Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Leta 2002 je bil odlikovan s Srebrnim častnim znakom Republike Slovenije.

Oddelek za zgodovino 1920-2010: ob devetdesetletnici, ur. Janez Mlinar in Mitja Ferenc. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, 36-38.

Janez Cvirn, »Akademik dr. Vasilij Melik – osemdesetletnik«, Zgodovinski časopis, 55 (2001), št. 1, 5-7.

Rojen je bil 6. decembra 1927 v Veržeju. Po maturi na murskosoboški gimnaziji leta 1951 se je odločil za študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1956 diplomiral. Doktorsko disertacijo Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945 je obranil leta 1965 na Filozofsko-jezikoslovni fakulteti v Beogradu, kjer so jo ocenili za eno najboljših, kar jih je bilo obranjenih na tej fakulteti. Na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani (današnji INZ) se je zaposlil leta 1959 in tam delal ves čas, razen v obdobjih 1956-1959 in 1965-1968, ko je je bil zaposlen v Muzeju narodne osvoboditve LRS (današnji Muzej novejše zgodovine Slovenije). V letih 1971-1975 je bil ravnatelj Inštituta, med 1974 in 1976 pa tudi predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo. Leta 1976 je dosegel naziv znanstveni svetnik in tudi arhivski svetnik. V 70-ih letih se je kot mentor mladim raziskovalcem vključil v pedagoško delo, med leti 1981 in 1996 pa je kot redni profesor predaval zgodovino druge svetovne vojne in NOB v Jugoslaviji na Filozofski fakulteti. Po upokojitvi leta 1997 je ostal zunanji sodelavec Inštituta. 17. decembra 2002 je postal častni član Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Umrl je 26. oktobra 2003.

Večina njegovega raziskovalnega dela obravnava zgodovino slovenskega etničnega ozemlja v času 1941-1945. Ukvarjal se je z zgodovino okupacije in NOB-ja na Slovenskem, zlasti s problematiko okupacijskih sistemov od okupacije, aneksionizma, raznarodovanja in nasilja do odporništva. Njegova bibliografija šteje okoli 800 enot: sam ali v soavtorstvu je objavil 37 monografij in znanstvenih objav virov. Med njegova najpomembnejša dela lahko uvrščamo knjige Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943 (1967), Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji 1941-1945 (1968), Fašisti brez krinke (1987), Ljudska oblast na Slovenskem: 1941-1945 (3 knjige; 1985-1991), Okupacijski sistemi na Slovenskem: 1941-1945 (1997), Dies irae: četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943 (2002). Napisal je več kot 700 razprav in člankov v domačih in tujih publikacijah. Bil je avtor številnih gesel v Enciklopediji Slovenije. Kot predsednik ali član je sodeloval v delu številnih uredništev in izdajateljskih svetov strokovnih revij (Zgodovinski časopis, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Arhivi, Borec; Kronika), leksikografskih del (Enciklopedija druge svetovne vojne, Slovenski biografski leksikon) in zbornikov virov (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov – del VI, Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji). Njegov sin Mitja Ferenc je po očetovi smrti v zbirki Historia izdal njegova izbrana dela v 5 zvezkih.

Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim leta 1998 Srebrni znak svobode Republike Slovenije.

Oddelek za zgodovino 1920-2010: ob devetdesetletnici, ur. Janez Mlinar in Mitja Ferenc. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, 22-23.

Boris Mlakar, »Prof. dr. Tone Ferenc – sedemdesetletnik«, Zgodovinski časopis, 51 (1997), št. 3, 297-300.

Rojen je bil 1. februarja 1923 v Mariboru. Leta 1941 je maturiral na realni gimnaziji v Ljubljani. Po začetku italijanske okupacije Ljubljanske pokrajine je bil avgusta 1941 zaradi sodelovanja z OF aretiran in zaprt v Alessandriji. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je vrnil v Ljubljano in se v juliju 1944 pridružil partizanom. Po koncu vojne je od 1945 do 1951 delal na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu v Beogradu ter vmes (1947) končal diplomatsko šolo tega ministrstva. V letih 1951-1953 je bil časnikar na Radiu Ljubljana, nato pa se je zaposlil na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, kjer je delal 17 let. Leta 1953 je ob delu začel s študijem zgodovine. Z delom Politični profil koroškega časopisa Mir (1882 do 1920) je diplomiral leta 1957 in zanj prejel univerzitetno Prešernovo nagrado za študente. Leta 1963 je doktoriral na temo Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva slovenske Koroške v letih 1848-1914. Leta 1970 je bil izvoljen za docenta za zgodovino Slovencev in za zgodovino drugih narodov Jugoslavije v 19. stoletju, leta 1971 za izrednega in 1974 za rednega profesorja. V letih 1979-1981 je bil dekan Filozofske fakultete. Leta 1989 je postal izredni, 1993 pa redni član SAZU. Med leti 1986-1989 je bil član CK ZKS, nato pa od maja 1988 do maja 1990 član predsedstva SR Slovenije.

Ustvaril je obsežen znanstveni in strokovni opus (s prevodi 18 knjig, nad 100 večjih razprav), v katerem je obravnaval teme iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja o Slovencih v Avstriji in slovenski narodni zgodovini, jugoslovanskem vprašanju ter povezanosti družbenega z narodnim vprašanjem. Med njegova najpomembnejša dela sodijo Narodna in politična zavest na Koroškem 1848-1914 (1965), Koroški plebiscit (soavtor in ur., 1970), Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo (1976), Narodi, Jugoslavija, revolucija (1986), Senca Ajdovskega gradca: o slovenskih izbirah v razklani Evropi (1993) in Dr. Ivan Šušteršič: pot prvaka slovenskega političnega katolicizma (1998).

Za svoje delo je prejel dve nagradi Sklada Borisa Kidriča (1965 in 1970), priznanje Andreja Schusterja Drabosnjaka (1968), nagrado Dimitrija Tucovića (1985), Kidričevo nagrado (1986), priznanji Inštituta za narodnostna vprašanja (1995) in dr. Franca Petka (2007). Odlikovan je bil z redom zaslug za narod III. stopnje (1945), redom dela z rdečo zastavo (1983) in zlatim častnim znakom svobode Republike Slovenije (1993) z utemeljitvijo: »za izjemne zasluge pri razvoju slovenskega zgodovinopisja in nacionalne ideje, pomembne za državotvornost slovenskega naroda ter za suverenost in svobodo Republike Slovenije«. Leta 2003 je postal častni član Zveze zgodovinskih društev Slovenije in Ljubljane, v letu 2005 pa mu je Alpsko-jadranska univerza v Celovcu podelila častni doktorat znanosti.

Oddelek za zgodovino 1920-2010: ob devetdesetletnici, ur. Janez Mlinar in Mitja Ferenc. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, 48.

Dušan Nećak, »Janko Pleterski – osemdesetletnik«, Zgodovinski časopis, 57 (2003), št. 1-2, 7-9.

Preberite več

France Kresal je bil rojen 7. avgusta 1935 v Grmu pri Trebnjem. Leta 1956 je maturiral na novomeški gimnaziji, nakar se je vpisal na študij zgodovine, ki ga je dokončal leta 1961 z diplomsko nalogo Tekstilni koncern Mautner in litijska predilnica, za katero je prejel Prešernovo nagrado za študente. Takoj po diplomi se je zaposlil na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja (današnji Inštitut za novejšo zgodovino), kjer je ostal vse do upokojitve leta 2000. Leta 1972 je bil po zagovoru disertacije Razvoj tekstilne industrije v Sloveniji 1918-1941 promoviran za doktorja zgodovinskih znanosti in izvoljen za znanstvenega sodelavca. Štiri leta kasneje je postal višji znanstveni sodelavec, od leta 1982 pa znanstveni svetnik. Med leti 1975-1979 je bil direktor Inštituta. Dolga leta je bil član uredništva Prispevkov za zgodovino delavskega gibanja oz. za novejšo zgodovino, tri leta tudi glavni in odgovorni urednik. V Zvezi zgodovinskih društev Slovenije je bil v letih 1980-1982 predsednik, nato šest let podpredsednik, sodeloval je tudi v strokovnem odboru Enciklopedije Slovenije. Kot predsednik je dejavno sodeloval pri češko-jugoslovanski zgodovinski komisiji, leta 1994 pa je bil tudi eden od pobudnikov za ustanovitev slovensko-češke zgodovinske komisije.

Preučuje delavsko socialno problematiko in industrijski razvoj na Slovenskem, zlasti v obdobju med obema vojnama. Svojo pozornost je posvetil predvsem tekstilni industriji. Na to temo je objavil kopico strokovnih in poljudnih člankov, kot celoto pa jo je predstavil v svoji razširjeni doktorski disertaciji, ki je v knjižni obliki izšla pod naslovom Tekstilna industrija v Sloveniji (1976). Temeljito je preučil zlasti zgodovino Predilnice Litija (Zgodovina Predilnice Litija: 1886-1986, 1986), ki si jo je izbral že za temo diplomske naloge. Drugo težišče njegovega raziskovalnega udejstvovanja predstavlja zgodovina socialne politike in delovno-pravnih odnosov. Svoja spoznanja iz tega področja je strnil v obsežni knjigi Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne (1998). Njegove razprave in članki, ki jih je objavljal v Prispevkih, Zgodovinskem časopisu, Kroniki in v različnih zbornikih, predstavljajo pomemben doprinos na področju gospodarske in socialne zgodovine v slovenskem prostoru.

Miroslav Stiplovšek, »France Kresal – šestdesetletnik«, Zgodovinski časopis, 49 (1995), št. 3, 471-472.

Žarko Lazarević, »Dr. France Kresal – sedemdesetletnik«, Zgodovinski časopis, 59 (2005), št. 3-4, 515-517.

Rodil se je 18. julija 1935 v Ljubljani, umrl pa 28. aprila 2025 v Domžalah. Osnovno šolo je končal v Domžalah, gimnazijo pa v sosednjem Kamniku. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in diplomiral leta 1960. Naslednje leto se je kot asistent zaposlil na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete. Pod mentorstvom Metoda Mikuža je leta 1966 obranil doktorsko disertacijo Dejavnost strokovnih organizacij v jugoslovanskem delu Slovenije 1918-1922. Leta 1972 je bil izvoljen za docenta, leta 1976 za izrednega profesorja in leta 1981 za rednega profesorja za novejšo zgodovino. Predaval je različne predmete iz zgodovine Slovencev in zgodovine jugoslovanskih narodov, bil mentor številnim diplomantom in devetim doktorantom. Na Filozofski fakulteti je poleg predstojništva na oddelku za zgodovino (1982-1984) opravljal še vrsto funkcij: bil je član fakultetnega sveta, vodja raziskovalne skupine za področje zgodovine, član sveta Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete ter vodja drugih komisij in organov FF. Kot redni profesor je bil od leta 1981 član Pedagoško znanstvenega sveta in nato od leta 1993 Senata Filozofske fakultete. Upokojil se je leta 2002. Dejaven je bil tudi v vodstvenih organih številnih slovenskih muzejskih, znanstvenih in arhivskih ustanov, v Izobraževalni in Raziskovalni skupnosti Slovenije in Zgodovinskem društvu Slovenije, katerega tajnik je bil v letih 1962–1968. Od leta 1973 do 1999 je bil član uredniškega odbora Zgodovinskega časopisa. Leta 2005 je postal častni član Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Vrsto let je bil tudi vodilni kulturno–prosvetni funkcionar v občini Domžale. Za svoje zasluge v dobrobit občine je dobil najvišja občinska odlikovanja in naziv častnega občana.

Preučeval je zlasti slovensko zgodovino med vojnama, posamezna vprašanja pa tudi za čas pred prvo svetovno vojno in za obdobje 1941-1945 (Šlandrova brigada, 1971). Težišče njegovih raziskav je bilo zlasti problematika socialne zgodovine od druge polovice 19. stoletja do leta 1941 (Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem: od začetkov strokovnega gibanja do Enotnih sindikatov Slovenije (1868-1945), 1989), ukvarjal se tudi z ustavnopravnim položajem Slovenije v prvi Jugoslaviji in slovenskimi prizadevanji za avtonomijo (Slovenski parlamentarizem 1927-1929, 2000; Banski svet Dravske banovine 1930-1935, 2006). Preučeval je tudi lokalno zgodovino domžalskega in kamniškega območja od 19. stoletja dalje (Razglasitev Domžal za trg leta 1925, 2005). Njegova bibliografija obsega prek 500 enot. Je avtor ali soavtor skoraj ducata monografij, njegovih znanstvenih in strokovnih člankov je več sto, ob tem pa je za slovenski zgodovinski spomin prispeval še vrsto drugih tehtnih besedil. Za znanstveno, pedagoško in kulturno delo je prejel številna priznanja, nagrade in odlikovanja, med drugim leta 2002 naziv zaslužnega profesorja ter leta 2006 Zlati red za zasluge Republike Slovenije.

Božo Repe, »Prof. dr. Mirko Stiplovšek – sedemdesetletnik«, Zgodovinski časopis, 59 (2005), št. 3-4, 513-514.

Dušan Nećak, »Miroslav Stiplovšek – šestdesetletnik«, Zgodovinski časopis, 49 (1995), št. 2, 291-294.

Ignacij Voje se je rodil 28. februarja 1926 v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je leta 1946 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je že pred končanim študijem zgodovine opravljal delo pomožnega asistenta pri profesorju Gregorju Čremošniku, po diplomi iz obče in narodne zgodovine leta 1951 pa je postal asistent. Med leti 1954-1956 je študiral na Orientalskem inštitutu v Sarajevu, kjer je segel na področje turščine, turške diplomatike in paleografije. Raziskovalno delo je usmeril predvsem v dubrovniško arhivsko problematiko, njegovo srednjeveško gospodarsko zgodovino in njegovo povezavo s širokim zaledjem. Po vrnitvi v Ljubljano je leta 1960 postal predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1964 obranil doktorsko disertacijo z naslovom Kreditna trgovina Dubrovnika v srednjem veku. Dopolnjeno in predelano je izdal pri Akademiji znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine, zanjo je leta 1978 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, še danes pa ostaja eno temeljnih del o gospodarski zgodovini Dubrovnika. Leta 1967 je postal docent, leta 1975 izredni, 5 let kasneje pa redni profesor. Upokojil se je leta 1993. Vsa ta leta je študentom predaval celoten pregled in specialna poglavja zgodovine jugoslovanskih narodov v srednjem in zgodnjem novem veku. Leta 1996 je bil imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, leta 2008 pa je prejel Zoisovo nagrado za življensko delo. Velja za enega najboljših poznavalcev dubrovniškega arhiva.

Poleg pedagoškega dela je opravljal tudi številne administrativne funkcije. Bil je član Jugoslovanskega nacionalnega komiteja za balkanologijo (1975-1989), član Jugoslovanskega komiteja za bizantologijo (1982-1987), od 1976 do 1980 je bil predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo, v času 1980-1982 in 1985-1990 pa tudi predstojnik Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti.

V razpravah in študijah, objavljenih v domačih in tujih znanstvenih ter strokovnih revijah, je obravnaval trgovske odnose med dubrovniško republiko, balkanskimi deželami in italijanskimi mesti v srednjem veku. Posebej so ga zanimali trgovski stiki med Dubrovnikom in slovenskim prostorom ter posamezniki iz slovenskih krajev v Dubrovniku. Ukvarjal se je tudi s turškimi vpadi na slovensko ozemlje, vlogo celjskih grofov v slovenskem in balkanskem prostoru ter nekaterimi vprašanji protestantizma na Slovenskem. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so (poleg doktorske disertacije): pregled zgodovine jugovzhodne Evrope Nemirni Balkan (1994), Slovenci pod pritiskom turškega nasilja (1996), Poslovna uspešnost trgovcev v Srednjeveškem Dubrovniku (2003), skupek zgodovinskih študij Slovenica-Balcanica (2005), pregled dubrovniške zgodovine Starodavni Dubrovnik v besedi in sliki (2011) in krajši zgodovinski zapisi Od Osmanov do Celjanov (2014).

Oddelek za zgodovino 1920-2010: ob devetdesetletnici, ur. Janez Mlinar in Mitja Ferenc. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, 67.

Ignacij Voje, Poslovna uspešnost trgovcev v srednjeveškem Dubrovniku, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2003, 301-307.

Vasko Simoniti, »Prof. dr. Ignacij Voje praznuje sedemdesetletnico«, Zgodovinski časopis, 50 (1996), št. 1, 5-10.

Sašo Jerše, »Prof. dr. Ignacij Voje – osemdesetletnik«, Zgodovinski časopis, 60 (2006), št. 1-2, 5-9.

Rojen je 11.7.1948 v Ljubljani, kjer je 1973 na Filozofski fakulteti diplomiral iz zgodovine in geografije; absolviral je tudi študij sociologije. 1972-2013 je bil zaposlen na Inštitutu za narodnostna vprašanja – INV v Ljubljani (od 1994 strokovni svetnik). Proučuje predvsem novejšo zgodovino koroških Slovencev (procesi raznarodovanja, sodelovanje z matičnim narodom, organizacije in biografije – mdr. Angela Piskernik, Joško Tischler, Valentin Inzko), slovensko-avstrijske odnose, mladinsko gibanje (Oris zgodovine Počitniške zveze Slovenije, 1978) in zgodovino proučevanj manjšin v Sloveniji (Sedem desetletij ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja, 1995; Seven decades of the Institute for Ethnic Studies = Les sept décennies …, 1995). Je avtor kulturno-zgodovinskega vodnika Štiri poti med koroške Slovence (1994) ter sourednik in soavtor zbornikov Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes (1984 in 1985) ter Kärnten und Slowenien – »Dickicht und Pfade« (2005).

Bil je soavtor ter urednik za zamejstvo pri Enciklopediji Slovenije (16 zvezkov, 1987-2002) in urednik za zgodovino Velikega splošnega leksikona (8 zvezkov, 1997-98). Več deset člankov je napisal še za druge slovenske in avstrijske enciklopedične publikacije. Različne zadolžitve je imel v uredništvu inštitutske revije Razprave in gradivo – Treatises and Documents in bil urednik knjižne zbirke INV Etničnost – Ethnicity. Je urednik revije Koroški vestnik.

Od 1978 je član upravnega odbora Slovenske matice (SM), od 1986 predsednik gospodarskega odseka in od 2011 tudi podpredsednik SM. Je dolgoletni odbornik, 1995-2003 podpredsednik in od 2003 predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. 1990-2010 je vodil sindikalno organizacijo v slovenski znanosti in v delu kulture (v okviru SVIZ). V času državnega osamosvajanja Republike Slovenije je bil od maja do oktobra 1991 predsednik Odbora za varstvo in vrnitev slovenskih vojakov.

Utemeljitev za častno članstvo ZZDS – Zveze zgodovinskih društev Slovenije 2008 zanj mdr. pravi, da odlaga »po skoraj petintridesetih letih nepretrganega dela finančno odgovornost in skrb za izhajanje Zgodovinskega časopisa – ZČ. Med slovenskimi zgodovinarji in zgodovinarkami danes ni člana Zveze zgodovinskih društev Slovenije, ki bi žrtvoval tako veliko časa in tako veliko energije za našo stanovsko organizacijo.« Leta 1974 je bil v takratnem Zgodovinskem društvu za Slovenijo »na zborovanju v Piranu izvoljen za blagajnika društva. To delo, kar je tedaj pomenilo voditi celotno računovodstvo, je opravljal do 1980. Istega leta 1974 je Državna založba Slovenije prenehala biti založnik ZČ in s prvim zvezkom v letu 1975 je Janez Stergar organiziral izhajanje Zgodovinskega časopisa v društveni samozaložbi. /…/ Na takšen način je bilo zagotovljeno preživetje revije,« v kateri je bil do 1983 tehnični urednik, 1984-2008 namestnik glavnega oziroma odgovornega urednika, od tedaj pa je član uredništva.

Postopoma je – ob sodelovanju kolegice in žene Vanje-Nataše ter glavnega urednika ZČ Vasilija Melika – poskrbel za pogostejše izhajanja in večjo naklado ZČ, kakor tudi za ponatise 35 starejših zvezkov. Bil je glavni pobudnik knjižne Zbirke Zgodovinskega časopisa, za katero je oskrbel prvih 30 publikacij, tudi Bratoževo Rimsko zgodovino, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu ocenjena za enega od desetih založniških dosežkov leta 2007. Stergar je z arhitektko Neto Zwitter poskrbel še za posodobitev likovne opreme ZČ, za logotip, značke in izkaznice Zgodovinskega društva ter sam pripravil strokovne podlage za razširitev društva v zvezo – ZZDS. Od leta 2008 je častni član Zveze zgodovinskih društev Slovenije.

Branko Marušič se je rodil 4. februarja 1938 v Gorici. Družina se je preselila v Solkan, kjer je obiskoval osnovno šolo ter nato gimnazijo v Šempetru pri Gorici, Solkanu in v Novi Gorici, kjer je leta 1955 maturiral. Na ljubljanski univerzi se je najprej vpisal na študij medicine, nato pa na zgodovino, kjer je leta 1962 diplomiral z diplomsko nalogo Goriški Slovenci od prodora pri Kobaridu do konca leta 1918. Na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani je bil v obdobju 1963-1965 asistent, nato pa od leta 1965 do 1987 kustos za zgodovino in ravnatelj v Goriškem muzeju v Novi Gorici. Pod njegovim vodstvom je muzej prerasel tudi v raziskovalno ustanovo. Kot muzejski delavec je pridobil naslova višji kustos in muzejski svetovalec. Leta 1983 je za delo na muzejskem področju prejel Valvasorjevo nagrado in priznanje Zveze muzejskih društev Jugoslavije. Za neutrudno dejavnost na področju kulture je leta 1985 prejel Bevkovo nagrado, ki jo je podeljevala občina Nova Gorica. Leta 1987 je bil promoviran za doktorja zgodovinskih ved in se istega leta zaposlil na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, v Raziskovalni enoti v Novi Gorici, sprva kot višji znanstveni sodelavec in potem znanstveni svetnik. Leta 2003 je postal častni član ZRC SAZU. Formalno se je upokojil leta 2004, a je ostal aktiven član raziskovalne enote.

Marušičeva temeljna dejavnost je osredotočena na raziskovanje zgodovine goriških oziroma primorskih Slovencev v 19. in v prvi polovici 20. stoletja, ter življenju in delu pomembnih primorskih političnih in duhovnih voditeljev, kar se zrcali v delih Z zlatimi črkami. Življenjske usode in dela velikih primorskih mož (1987), Sto slovenskih politikov (2002) ter Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem (2005). Z raziskavami pa je posegel tudi v starejša obdobja primorske zgodovine, npr. z razpravo »Veliki tolminski punt 1713« (1973) in vodnikom Po poteh velikega tolminskega punta (1976). Zlasti z objavo izbranih zgodovinskih spisov Primorski čas pretekli (1985) je načel nekatera temeljna vprašanja primorske preteklosti. Pomemben je tudi njegov doprinos pri izdajanju Primorskega slovenskega biografskega leksikona Mohorjeve družbe v Gorici. Marušičev seznam člankov, razprav in knjižnih poročil v domačih in tujih strokovnih revijah (Zgodovinski časopis, Kronika, Iniziativa Isontina, Studi Goriziani, Qualestoria) ter poljudnih zapisov v slovenskem časopisju in revijah je takorekoč nepregleden.

Petra Svoljšak, »Branko Marušič 70-letnik«, Kronika 56 (2008), št. 1, 105-106.

Primorski slovenski biografski leksikon, 10. snopič, Gorica 1984, s.v. »Marušič, Branko«.

Rodil se je 24. decembra 1942 v Metliki. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Črnomlju, leta 1957 pa šolanje nadaljeval na koprski gimnaziji. Po opravljeni maturi se je leta 1961 vpisal na študij zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S temo Dogodki in spremembe v Istri po padcu Beneške republike l. 1797 je leta 1966 diplomiral in se kot štipendist koprske občine najprej zaposlil v tamkajšnjem Mestnem arhivu, nato pa kot profesor zgodovine in estetske vzgoje na Gimnaziji Koper. Poučeval je do leta 1976, ko je prevzel mesto ravnatelja Pokrajinskega muzeja v Kopru in ustanovo vodil do leta 2004. Leta 1996 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpisal podiplomski študij ter začel pripravljati magistrsko nalogo na temo Nacionalni in politični antagonizmi v Istri v času zasedanja istrskega deželnega zbora v Kopru (1899-1910), v študijskem letu 2004/05 pa je v okviru programa »Zgodovina Evrope in Sredozemlja« z isto temo prešel na neposredni doktorski študij na Fakulteti za humanistične študije Primorske univerze v Kopru in doktoriral leta 2014. Junija 2006 je bil izvoljen za asistenta. Do leta 2012 je svoje pedagoško delo opravljal v okviru izbirnega predmeta »Zgodovina in etnologija Istre«.

Že kot profesor zgodovine na gimnaziji v Kopru je pričel z raziskavami lokalne zgodovine in prvimi objavami v revijalnem in strokovnem tisku (Obala, Primorska srečanja). S strokovnimi prispevki ali kot vodja uredniških odborov je sodeloval pri pripravi zbornikov za krajevno zgodovino (Slovenska Istra v boju za svobodo (1976), Dekani v preteklosti in danes (1979), Marezige 1921-1981 (1981), Slovensko morje in zaledje (1977-1984), itd.). Leta 1989 je sodeloval pri pripravi Prispevkov k zgodovini Kopra. Sodeluje pri organizaciji mednarodnih znanstvenih srečanj, kot avtor številnih razprav in strokovnih člankov s področja nacionalne, politične in kulturne zgodovine Istre 18. in 19. stoletja pa tudi sam aktivno nastopa na različnih strokovnih srečanjih in mednarodnih znanstvenih konferencah doma in v tujini.

Leta 1989 je bil izvoljen za predsednika Zgodovinskega društva za južno Primorsko in to funkcijo opravlja še danes. Od leta 1991 je tudi odgovorni urednik revije Annales ter član izdajateljskega sveta Acta Histriae in Knjižnice Annales. V letih 1988-1992 je bil član Izvršnega odbora Društva muzealcev Slovenije, v letih 1996-2000 član Ekspertne skupine za muzeje in galerije pri Ministrstvu za kulturo, v letih 2002-2003 pa član Nacionalnega sveta za kulturo pri Vladi RS. Od leta 1999 je zunanji član Akademije dei Concordi v Rovigu, leta 2005 pa je bil s sklepom Vlade RS imenovan tudi za člana slovenskega dela Slovensko-hrvaške zgodovinske komisije. Od leta 2010 je častni član Zveze zgodovinskih društev Slovenije.

Primorski slovenski biografski leksikon, 18. snopič, Gorica 1992, s.v. »Žitko, Salvator«.

Preberi več

Rojen je bil 7. julija 1946 v Beogradu. Osnovno šolo in II. gimnazijo (1957–65) je obiskoval v Ljubljani, kjer se je leta 1965 vpisal na študij zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti. Za diplomsko nalogo Luka Knafelj in štipendisti Knafljeve ustanove je dobil Prešernovo nagrado za študente. Leta 1978 je doktoriral s temo Socialni in gospodarski nazori v slovenskih in sosednjih pokrajinah v predmarčni dobi. Leta 1971 je bil izvoljen za asistenta, 1979 za docenta, 1985 za izrednega in 1990 za rednega profesorja na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je predaval občo zgodovino 18. in 19. stoletja. Študijsko se je izpopolnjeval v Franciji (1978/9) in v ZDA (1982) ter bil gostujoči profesor v Clevelandu, Celovcu, Gradcu in Budimpešti. Leta 1996 je dobil francosko odlikovanje viteza akademskih palm. Leta 1999 je odšel s fakultete in se kot znanstveni svetnik zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer je delal do upokojitve leta 2012. Od oktobra istega leta je častni član Zveze zgodovinskih društev Slovenije.

Težišče njegovega dela je zgodovina 19. stoletja. Raziskuje predvsem zgodovino meščanstva, vlogo zgodovine in zgodovinopisja, francosko-slovenske stike, vprašanja politične, idejne, socialne, gospodarske in kulturne zgodovine. V devetdesetih letih je bil eden izmed avtorjev novega učnega programa za gimnazije, bil je predsednik prve maturitetne komisije za zgodovino, hkrati pa je aktivno sodeloval pri organizaciji raznih seminarjev za učitelje zgodovine. Je avtor številnih znanstvenih člankov, učbenikov in nekaj monografij, med katerimi izstopa sintetična Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, za katero je leta 2008 prejel nagrado Klio, naslednje leto pa še ugledno nagrado Oddelka za zgodovino Jagiellonske univerze in Zgodovinskega društva v Krakovu. Za svoje raziskovalno delo je leta 2008 prejel avstrijsko nagrado Antona Gindelyja za kulturo in zgodovino srednje, vzhodne in južne Evrope, leta 2010 pa je bil odlikovan tudi z avstrijskim častnim križem za znanost in umetnost I. reda. Leta 2014 je dobil nemško medaljo Konstanina Jirečka za dosežke pri raziskovanju jugovzhodne Evrope. Izredni član SAZU je postal 6. junija 2019.

Oddelek za zgodovino 1920-2010: ob devetdesetletnici, ur. Janez Mlinar in Mitja Ferenc. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, 66.

Reisp, Branko. Vodopivec, Peter (1946–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Rojena je bila 3. marca 1950 v Ljubljani v družini zgodovinarja Boga Grafenauerja. Leta 1974 je diplomirala na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in za diplomsko delo Karantanija v očeh zgodovinarjev od konca XV. do XVIII. stoletja prejela študentsko Prešernovo nagrado. Oktobra istega leta se je kot stažistka raziskovalka zaposlila na sedanjem Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa na ZRC SAZU. Leta 1983 je doktorirala s tezo Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Leta 1984 je napredovala v znanstveno sodelavko, dve leti zatem je za vrhunske raziskovalne dosežke na področju raziskovanja starejše zgodovine naših mest prejela nagrado Sklada Borisa Kidriča. Leta 1976 je postala tajnica Zgodovinskega društva za Slovenijo in to funkcijo opravljala do leta 1980, dve leti kasneje pa je prevzela funkcijo predsednice Zgodovinskega društva Ljubljana. Septembra 1988 je bila izvoljena za predsednico Zveze zgodovinskih društev za Slovenijo in to funkcijo opravljala do leta 1992. Kot štipendistka Humboldtovega sklada se je v akademskem letu 1990/91 izpopolnjevala v Münchnu in Münstru. Veliko se je posvečala tudi pedagoškemu delu, s katerim je začela že leta 1984 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Tam je do leta 1995 predavala Izbrana poglavja iz slovenske srednjeveške zgodovine. V letu 2001 je začela predavati na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, kjer je ostala vse do upokojitve leta 2012.

Njeno znanstveno delo zajema objave in analize listinskih in latinsko-italijanskih izvirnikov severnoistrskih mest srednjega veka in prvih stoletij novega veka. Raziskave zadevajo tudi gospodarsko in družbeno zgodovino Slovencev, problematiko zgodovine mest, zgodovino historiografije ter zgodovino vsakdanjega življenja. Leta 2009 je dokončala svoj dolgotrajen projekt znanstveno-kritične izdaje piranskih notarskih knjig, ki so izšle v petih zvezkih. Poleg številnih člankov in razprav v domači in tuji strokovni periodiki in zbornikih je objavila tudi več knjig – poleg svoje doktorske disertacije tudi Tržaški pomorski promet 1759/1760 (1990), ki sta jo napisala skupaj z akademikom dr. Ferdom Gestrinom, Piran, mesto in ljudje pred sto leti (1996), ki jo je pripravila v sodelovanju s Francetom Miheličem in Jasno Pocajt, ter delo Ribič, kje zdaj tvoja barka plava?: piransko ribolovno območje skozi čas (2007).

Sodeluje v različnih uredništvih. Od leta 1995 je članica uredniškega odbora revije Annales, od leta 2000 pa članica programskega odbora Acta Histriae. V letih 1987–2002 je bila sourednica za zgodovino do leta 1918 pri Enciklopediji Slovenije. Leta 1996 je bila izvoljena za predsednico Znanstvenega sveta Zgodovinskega inštituta Milka Kosa; naslednje leto je postala svetovalka na Ministrstvu za znanost in tehnologijo. V času od 30. 5. 2000 do 31. 12. 2009 je bila predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa.

Oddelek za zgodovino 1920-2010: ob devetdesetletnici, ur. Janez Mlinar in Mitja Ferenc. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010, 39.

Eva Holz, »Darjinih šestdeset let – ob življenskem jubileju prof. dr. Darje Mihelič«, Zgodovinski časopis 64 (2010), št. 3-4, 469-472.

Jože Mlinarič se je rodil 3. marca 1935 v Mariboru, kjer je tudi umrl 13. novembra 2021. Po maturi je v Ljubljani študiral klasično filologijo in leta 1961 diplomiral, nato pa je kot izredni študent leta 1969 diplomiral še na oddelku za zgodovino. Kot srednješolski profesor je poučeval na gimnazijah na Ravnah in v Novem mestu (1959–1965). Od 1965 do 1971 je bil arhivar v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, v obdobju 1971-1990 pa je v Pokrajinskem arhivu v Mariboru kot arhivist-specialist vodil oddelek za starejše gradivo. Leta 1977 je doktoriral na temo Vita Mariae metrica, latinskega epa o Marijinem življenju (13. stoletje). Od leta 1978 do 1990 je predaval na Filozofski fakulteti v Ljubljani in do leta 1990 honorarno tudi na oddelku za zgodovino Pedagoške oziroma Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, nato se je na slednji ustanovi redno zaposlil in tam predaval vse do svoje upokojitve leta 2000. Leta 1995 je bil habilitiran za rednega profesorja.

Mlinarič je raziskoval cerkveno, politično, gospodarsko in kulturno zgodovino slovenskih dežel v obdobju srednjega veka in v prvih treh stoletjih novega veka. Intenzivno se posveča zlasti raziskovanju preteklosti naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov in dominikancev). Izsledke svojega dela je objavljal predvsem v monografijah ter v domačih in tujih strokovnih publikacijah. V letih 1982-2009 je s področja monasteriologije objavil osem monografij, v katerih je obravnaval preteklost naših devetih srednjeveških samostanov od njihovega nastanka do razpustitve pod Jožefom II., in sicer kartuzij v Bistri, Jurkloštru, Pleterjah in Žičah, cistercijanskih samostanov v Kostanjevici in Stični ter dominikanskih samostanov v Marenbergu (Radlje), na Ptuju in v Studenicah. Velik del pozornosti je namenjal tudi objavi arhivskega gradiva in rezultat njegovega dela je objava Gradiva za zgodovino Maribora (doslej 36 zvezkov) za čas od 12. do 18. stoletja (Pokrajinski arhiv v Mariboru) ter gradiva za cerkveno zgodovino slovenske Štajerske.

Za svoje delo je dobil Prešernovo nagrado za študente (1970), nagrado Sklada Borisa Kidriča (1988) in Glazerjevo listine za dosežke na področju kulture (1988). Univerza v Mariboru mu je za »izjemne dosežke na znanstveno-raziskovalnem in pedagoškem področju« podelila zlato plaketo (1998), Mestna občina Maribor pa mu je za življenjsko delo podelila Glazerjevo nagrado (2003) in ga imenovala za častnega občana mesta Maribor (2008). Papež Janez Pavel II. mu je za dosežke pri raziskovanju starejše slovenske cerkvene zgodovine, zlasti še preteklosti srednjeveških samostanov na Slovenskem, podelil naslov viteza komendatorja sv. Gregorja Velikega iz svetnega reda (1999). Leta 2004 je postal častni član Arhivskega društva Slovenije, 2005 pa častni predsednik Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru. Leta 2003 mu je Univerza podelila naslov zaslužnega profesorja. Od leta 1995 je bil izredni, od 7. junija 2001 pa redni član SAZU. Častni član Zveze zgodovinskih društev Slovenije je postal leta 2014.

Preberi več

Marija Oblak se je rodila v Krmelju na Dolenjskem 20. decembra 1932, umrla pa leta 12. 8. 2020 na Vrhniki. Po šolanju na Dolenjskem je obiskovala gimnazijo v Ljubljani, se leta 1951 vpisala na študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po opravljeni diplomi se je novembra 1957 zaposlila v arhivskem oddelku Muzeja narodne osvoboditve v Ljubljani. Njeno ožje delovno področje je bilo poznavanje gradiva NOB in strokovna obdelava tega gradiva, zato se je uveljavila kot ena pomembnejših poznavalk arhivskega gradiva NOB.

Že ob vstopu v službo je postala članica Arhivskega društva Slovenije, nato je postala članica društvenega odbora, bila leta 1968 izvoljena za predsednico ADS in to funkcijo opravljala vse do leta 1976. V času njenega predsedovanja je društvo začelo izdajati Vire za slovensko zgodovino ter osnovalo slovensko strokovno revijo Arhivi, pomembna je tudi izdaja strokovnih učbenikov in drugih publikacij, ki so utirali pot vse večji strokovnosti arhivske stroke. Aktivno je sodelovala v Zvezi društev arhivskih delavcev Jugoslavije, ki ji je za uspešno in aktivno sodelovanje tudi podelilo posebno priznanje. V letih 1974 do 1984 je bila Marija Oblak Čarni direktorica Arhiva Slovenije, nato nekaj let namestnica direktorice in republiška svetovalka, nato pa znova direktorica republiškega arhiva v letih 1988 do 1993.

Ena izmed najpomembnejši nalog je bila priprava dolgoročnega programa obnove stavbnega kompleksa Arhiva Slovenije, ki je bil nato večinoma končan do leta 1981. Prizadevala si je tudi za obnovo grajskega kompleksa Lisičje, kamor naj bi po prvotnem načrtu preseli filmski arhiv in za obnovo nekdanje vojašnice ob Roški cesti. Posebej je spodbujala razvoj filmskega oddelka v ARS, tik pred razpadom Jugoslavije leta 1991 pa je tudi po njeni zaslugi bil v Slovenijo prepeljan slovenski filmski fond, ki ga je hranila jugoslovanska kinoteka v Beogradu.

Veliko pozornosti je namenila tudi strokovnemu izobraževanju arhivskih kadrov in se zavzemala za študij arhivistike pri oddelku za zgodovino pri Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študijski program arhivistike je bil uveden leta 1978, katedra za arhivistiko pa je bila ustanovljena leta 1982 pri tem oddelku.

Marija Oblak Čarni je opravila veliko pomembnega dela tudi pri vračanju arhivskega gradiva po mednarodnih pogodbah, sodelovala je v državni delegaciji v mešani jugoslovanski komisiji za pogajanja o vračanju arhivskega gradiva iz Avstrije in v letih 1975 do 1990 je komisija opravila enajst primopredaj arhivskega gradiva. Kot članica jugoslovanske delegacije je sodelovala tudi pri pogajanjih o vračanju arhivskega gradiva iz Italije po Osimskih sporazumih. V letih 1984 do 1988 je bila članica jugoslovanske komisije za raziskave v vatikanskih arhivih. Leta 1992 je bila kot strokovnjakinja za arhive imenovana v delovno skupino za nasledstvo po razpadli Jugoslaviji. Pripravila je sezname gradiva, ki po izvoru pripada Sloveniji in je bilo odneseno v zvezne jugoslovanske ustanove in po pogajanjih v letih 1992 do 2001 je bil leta 2001 podpisan sporazum o nasledstvu, ratificiran leta 2002. Prav zaradi njenega uspešnega dekla v slovenski pogajalski skupini je Ministrstvo za zunanje zadeve RS ob desetletnici slovenske države 25. junija 2001 podelilo posebno priznanje.

V letih 1985 do 1988 je bila izvoljena za predsednico Zveze zgodovinskih društev Slovenije Leta 1988 na Ptuju, kjer je bila izbrana tema zborovanja obletnica nastanka 1. skupne jugoslovanske države. Prelomno leto 1918 je slovenske zgodovinarje tudi politično aktiviralo, zato so pripravili posebno izjavo, naslovljeno na slovensko državno in politično vodstvo, kjer slovenski zgodovinarji pozivajo, naj v ustavni razpravi in političnem boju v Jugoslaviji stanovitno brani prirodno legitimno pravico slovenskega naroda do suverenosti in samoodločbe.

Bila je tudi delegatka v skupščini SRS. Za svoje aktivno delovanje, strokovne uspehe in za dolgoletno uspešno vodenje republiškega arhiva je leta 1978 prejela državno odlikovanje red dela z zlatim vencem in veliko pripomogla k podelitvi državnega odlikovanja reda zaslug za narod z zlato zvezdo za Arhiv Slovenije leta 1987.

Leta 2014 je Oblak Čarnijeva prejela Aškerčevo nagrado za življenjsko delo, leta 2018 pa je bila imenovana za častno članico Zveze zgodovinskih društev Slovenije.

Zaslužni prof. dr. Dušan Nečak je na Filozofski fakulteteti Univerze v Ljubljani (1966-1971) študiral zgodovino in umetnostno zgodovino. Po diplomi leta 1971 je kratek čas delal v zunanjepolitični redakciji časopisa Delo. Leta 1972 je postal raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Leta 1978 je pri Vasiliju Meliku doktoriral z disertacijo Volitve na Koroškem po drugi svetovni vojni. Od leta 1980 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani začel predavati kot docent. Izredni profesor je postal leta 1985 in redni leta 1989.

Enega najpomembnejših raziskovalnih sklopov je posvetil narodnostnim in manjšinskim vprašanjem, kjer se je največ ukvarjal z zgodovino koroških Slovencev. Med najbolj vidnimi deli s tega problemskega področja sta monografiji Volitve na Koroškem po drugi svetovni vojni in Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki (1945–1976). Obe deli sta bili nagrajeni z najvišjimi državnimi odlikovanji. Pristopi dr. Nečaka so bili v takratnem času inovativni, saj so problematiko postavljali v širši kontekst in jo razširili na probleme asimilacije, politizacije narodnomanjšinske terminologije, kategorizacije manjšinskih skupnosti ter renesanse narodnomanjšinskih gibanj v Evropi in druge. V drugem večjem raziskovalnem sklopu se je posvečal bilateralnim odnosom Slovenije in Jugoslavije z nemško govorečimi državami, zlasti z Avstrijo in Nemčijo, pri čemer se je osredotočil na diplomatsko arhivsko gradivo. Eno izmed njegovih najbolj odmevnih del je Avstrijska legija II. Izšlo je leta 1995 in prikazuje dotlej popolnoma neobdelano problematiko usode nacističnih beguncev, ki so pribežali v Jugoslavijo po neuspelem puču leta 1934 v Avstriji. Tudi to delo je prejelo državno nagrado za vrhunske dosežke. Jugoslovansko-nemške odnose pa je predstavil v dveh izstopajočih knjigah: Hallsteinova doktrina ter »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1963–1969).

Sicer se je loteval še številnih drugih tem, kot je zahodna slovenske meja in t.i. tržaško vprašanje, lokalne teme iz slovenske in jugoslovanske zgodovine ter občutljive teme, ki jih drugi niso preučevali. Ena izmed takšnih tem so bili Dachauski procesi, kjer je kot pobudnik interdisciplinarnega projekta vodil objavo raziskovalnega poročila na tisoč straneh ter tako omogočil rehabilitacijo obsojenih.

Celotna bibliografija prof. dr. Nečaka šteje preko 1100 enot, od tega 83 izvirnih in preglednih znanstvenih člankov, 48 poglavij v znanstvenih monografijah in 19 znanstvenih monografij. To število bo v kratkem dopolnila okrogla, že 20 znanstvena monografija – še ena v vrsti tistih, posvečenih jugoslovansko-nemškim diplomatskim odnosom.

Poleg raziskovalne dejavnosti je prof. dr. Nečak, šele kot drugi predavatelj sodobne zgodovine v Sloveniji, v mnogih pogledih utemeljil sodobno zgodovino kot premet zgodovinopisnega preučevanja ter »uzakonil« postulate njenega raziskovanja. Vzgojil je praktično vse današnje predavatelje sodobne zgodovine v Sloveniji, bodisi kot profesor bodisi kot diplomski ali doktorski mentor.

Svoje raziskovalno in pedagoško znanje je vedno znova prenašal v aktualno dogajanje. Bil je predsednik Slovensko-avstrijske komisije zgodovinarjev ter pobudnik in spiritus agens ustanovitve Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju. Bil pa je tudi dvakratni podpredsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije, častni član ZZDS pa je postal leta 2023.

Nevenka Troha je bila rojena leta 1951 v Ljubljani. Diplomirala iz zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na isti fakulteti je tudi magistrirala (1993) in doktorirala (1996). Strokovna pot jo je vodila skozi več področij, saj je opravljala tako delo muzealke in arhivistke kot tudi zgodovinarke-raziskovalke. Strokovno pot je začela v Zasavskem muzeju v Trbovljah (1974–1986), nato pa v Zgodovinskem arhivu Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (1986–1990) in v Arhivu Republike Slovenije (1990–1997). Po zagovoru doktorata se je leta 1997 zaposlila na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer je delala do upokojitve leta 2012.

Kot muzealka je začela delati leta 1974 v Revirskem muzeju ljudske revolucije v Trbovljah, kjer je bila 12 let kustosinja, pa tudi direktorica (1977–1986). V tem času se je ukvarjala z novejšo zgodovino Revirjev v času med obema vojnama in med drugo svetovno vojno s poudarkom na zgodovini zasavskega delavstva in Komunistične partije Slovenije. O tematiki je pripravila več muzejskih razstav in del (Španski borci iz revirjev, Gladovna stavka revirskih rudarjev).

Kot arhivistka je uredila oz. souredila inventarja arhivskega gradiva Zbirka Arhiv informacijske službe in protifašističnega boja – Trst: 1943–1948 (1994) in Glavni odbor Komunistične partije Julijske krajine in Centralni komite Komunistične partije Svobodnega tržaškega ozemlja: 1945–1954 (2005).

Ob urejanju gradiva se je začela s tematiko Primorske in Istre po drugi svetovni vojni tudi raziskovalno ukvarjati. Postala je izjemna poznavalka razmer v Julijski krajini v treh desetletjih od konca druge svetovne vojne do rešitve vprašanja jugoslovansko-italijanske meje s podpisom Osimskih sporazumov leta 1975 s posebnim poudarkom na slovensko-italijanskih odnosih, vključno s slovensko-italijanskimi zgodovinskimi in zgodovinopisnimi odnosi. Njen raziskovalni opus obsega številne objave o vprašanjih kompleksnih, pogosto nasprotujočih si pogledov na to obdobje v čezmejnem prostoru (Politika slovensko-italijanskega bratstva: slovansko-italijanska antifašistična unija v coni A Julijske krajine v času od osvoboditve do uveljavitve mirovne pogodbe (1998), Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama (1999), slednje je bilo prevedeno tudi v italijanščino). V svojih delih je tematizirala kontroverzna vprašanja slovensko-italijanske novejše politične in vojaške zgodovine, kot so fojbe in ezuli, ter jih predstavila s pomočjo arhivskih dokumentov. Svoje študije je objavljala tudi v številnih pomembnih italijanskih znanstvenih revijah, kot so Qualestoria, Storia contemporanea in Friuli ter Quaderni giuliani di storia, ter raziskovalne ugotovitve predstavljala na številnih predavanjih v Italiji (Trst, Gorica, Cremona, Genova, Reggio Emilia, Rim, Rovigo). Skupaj z Damijanom Guštinom in Zdenkom Čepičem je izdala tudi delo Slovenija v vojni: 1941–1945 (2017) O problematiki slovensko-italijanskih odnosov je govorila tudi na predavanjih v Avstriji, Nemčiji in na Hrvaškem.

Kot izjemna poznavalka slovensko-italijanskih odnosov je bila izbrana za članico slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je delovala med novembrom 1993 in julijem 2000. Komisija je poskušala preseči kontraverzne interpretacije zgodovine s skupnim poročilom Slovensko-italijanski odnosi (1880–1956).

Aktivna je bila tudi v slovenskih zgodovinopisnih organizacijah: opravljala je funkcijo predsednice Zveze zgodovinskih društev Slovenije (2006–2008) ter več mandatov predsednice Zgodovinskega društva Ljubljana, člana Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Leta 2023 je bila imenovana za častno članico ZZDS. Z raziskovanjem in objavljanjem nadaljuje tudi po upokojitvi leta 2012.