V Zvezi zgodovinskih društev Slovenije (ZZDS), krovni organizaciji stroke, ki združuje preučevalce, posrednike in varuhe zgodovine ter kulturne dediščine izražamo zaskrbljenost zaradi zaostrovanja položaja v institucijah v katerih in preko katerih delujejo zgodovinarji. V zadnjem tednu zaostrena situacija je posledica neurejenega stanja na področju sistemske organizacije javnih raziskovalnih ustanov, pomanjkanja načrtnega razvoja ohranjanja kulturne dediščine, prepletanja pristojnosti ministrstev in agencij ter nezmožnosti dialoga in izogibanja odgovornosti.

Tudi sami apeliramo na Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport in pristojne organe, da čimprej razrešijo sistemsko neskladje ter dodatno financirajo Inštitut za novejšo zgodovino, ki je bil nedavno prisiljen v zaprtje svoje specialne knjižnice za zunanje uporabnike. Hkrati izražamo javno podporo vodstvu inštituta ob prizadevanjih za sanacijo stanja. Enako zaskrbljujoča je novica o prisilni selitvi Zgodovinskega arhiva Ljubljana iz prostorov na Mestnem trgu, v katerih živi in raste že več kot stoletje. Dejstvo, da ga pristojno Ministrstvo za kulturo brez ustrezne podpore ponovno sili v najemniško razmerje in hitro selitev v improvizirane prostore, ki niso v skladu s standardi stroke, pa je najmanj grozljivo. Zgodovinski arhiv Ljubljana je namreč največji regionalni arhiv v državi, ki pokriva kar 20 od njenih 58 upravnih enot in kot tak hrani nenadomestljivo zgodovinsko gradivo za mesto Ljubljana in okolico ter celotno področje Gorenjske in Dolenjske. S podobno prostorsko stisko pa se ubadajo še mnogi drugi arhivi v Sloveniji.

Dejstvo, da je stroka prisiljena reševati sistemska neskladja z zapiranjem specialnih knjižnic in ad hoc iskanjem provizoričnih prostorov, ki niso urejeni po principih stroke, je le vrh ledene gore in najbolj akutna problematika. Politika najemanja neustreznih prostorov je dolgoročno škodljiva ne le zaradi slabšanja kakovosti dela v raziskovalnih in arhivskih inštitucijah, temveč vodi tudi v finančno razsipnost. Četudi želimo biti v družbi znanja, sta področji raziskovanja in kulturne dediščine, ki sta v zgodovinopisju tesno prepletena, vedno znova zapostavljena in v času kriz najbolj ranljiva. Pomembnost ohranjanja kulturne dediščine, ki je integralni del nacionalnega samozavedanja, in pomembnost humanistike, ki je vedno preizpraševalka vesti vsakokratne družbe, je nekaj kar je potrebno ohraniti in obraniti.

Gre torej za širše probleme, ki zadevajo stroko in jih je potrebno ustrezno analizirati. Hkrati je potrebno opozoriti najširšo javnost na možne posledice nespametne politike. Zato bo Zveza zgodovinskih društev Slovenije predvidoma v mesecu februarju organizirala okroglo mizo o sistemskih vprašanjih na področju kulturne dediščine, v upanju na vzpostavitev dialoga med politiko, uradi in stroko.